Letos mineva trideset let od zaključka osnovne šole. Na prvi obletnici pred dvajsetimi leti smo rekli, da se zberemo za vsako okroglo obletnico. To skrb ima zadnji predsednik našega razreda, ki ima zbrane vse naše osebne podatke.
Naša naloga pa je, da morebitne spremembe naslovov bivanja ali menjavanja priimkov, javljamo predsedniku. Letos na obletnici moramo samo še dogovoriti morebitne naslednike našega predsednika, prihajamo v leta, ko bomo počasi začeli odhajati s tega planeta. Da se pripravimo. Tako malo za šalo, malo pa tudi za res. Letošnje druženje smo prestavili, po dogovoru seveda, na začetek junija, izbrana lokacija pa slovenska obala. Svoj prostor smo dobili v prijetni domači stari istrski gostilnici tik ob morju. Sedežni red je vsako leto enak, tako ob prihodu že točno vemo, kje kdo sedi. Vreme je bilo že prijetno vroče, teraso kjer so bile postavljene naše mize, pa so prekrivale kovinske lamele bioklimatske pergole, ki so služile tako za zaščito pred sončnimi žarki kot tudi, kar je še bolj pomembno, prijetno hlajenje terase. To je ravno odlika bioklimatske pergole, ki z nagibanjem oziroma odpiranjem in zapiranjem svojih kovinskih lamel ustvarja prijeten vetrič med njimi in tako hladi prostor pod seboj. Število prisotnih sošolcev in sošolk je bilo enako kot takrat, ko smo zaključili z osnovno šolo, na žalost pa je manjkala naša prva razredničarka, ki je ravnokar prebolela težko bolezen in še ni bila pripravljena za tako dolgo pot.
Nam pa je v video sporočilu poslala pozdrave. In dan se je počasi prevračal v noč. In zgodila se je še ena čudovita vrlina bioklimatske pergole. V njenih nosilnih stebrih so se prižgale led lučke, ki so prijetno, skoraj romantično osvetlile prostor. Vrhunsko, res prijeten ambient, prijetna družba, življenje ja tako lepo in preprosto. Sva pa s sošolcem skoraj istočasno stopila do lastnika gostilnice, da nama je zaupal model te bioklimatske pergole in kje jo je naročil. Na našem koncu še ne poznamo takšne bioklimatske pergole.